NAŠ BOŠKARIN ŽVELTO

V letu 2016 se nam je pridružil naš Boškarin Žvelto, uradna maskota Istrskega maratona. Tako hitro se je udomačil in prirasel k srcem naših tekačev in obiskovalcev, da si skorajda ne moremo več predstavljati glavnega dogajanja na Istrskem maratonu in številnih spremljevalnih prireditev brez tega poskočnega in zabavnega lika. Zato je prav, da ga malce podrobneje predstavimo. V Društvu Istrski maraton smo že od prve prireditve naprej razmišljali o maskoti, ki bi odražala to okolje, energijo, vztrajnost, zvestobo, dobro voljo in prijaznost. In tako nas je pred natanko letom dni obiskal boškarin. Zdel se nam je ravno pravšnji za to pomembno vlogo. Manjkalo mu je le še ime. In tudi to smo hitro našli, saj je naš boškarin hiter tako z nogami kot z mislimi. Žvelto torej.

Primorci, še posebej Istrani, dobro poznamo boškarine. Številni, ki niso s tega območja in ki so Žvelta na 3. izvedbi Istrskega maratona videli prvič, niso vedeli, katero žival pravzaprav predstavlja. Gre za avtohtono istrsko pasmo goveda, ki je najbolj prepoznavna po volu – boškarinu. Kdaj in zakaj so te volove poimenovali boškarini, nihče natančno ne ve.

Istrsko govedo je izjemna žival. Dolgo in mišičasto telo krasi bel ali pa rahlo siv kožuh, na glavi se bohotita rogova v obliki lire. Brez težav preživi v skromnem istrskem okolju, močna pleča pa so prilagojena za težaško delo na kmetiji. Vol lahko preseže tono in pol telesne teže.

V naše kraje naj bi jih pripeljali že Rimljani ali pa Atilove horde. Boškarin je pomemben tudi zato, ker je simbol Istre ter predstavlja naravno in kulturno dediščino tega prostora.

Število tega goveda se je občutni zmanjšalo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja s pojavom traktorjev, ki so izrinili delovno živino z naših polj. Boškarini so bili na robu izumrtja. Nekaj primerkov avtohtonega istrskega goveda se je ohranilo le na Hrvaškem; tam imajo zdaj tudi rodovno knjigo ter center za njihovo razmnoževanje in razvoj. Leta 2012 smo s Hrvaške dobili deset brejih samic za ponovno poselitev slovenskega dela Istre. Osnovna čreda je v Podgorju pod Slavnikom. Danes je v Sloveniji po neuradnih podatkih 26 živali pasme istrsko govedo.

A le eden je Boškarin Žvelto. Spodbujal in zabaval nas bo tudi na prihodnjih Istrskih maratonih ter na številnih tekaških pripravah, predstavitvah Istrskega maratona in na drugih prireditvah. Vselej bo vesel vaše družbe. In morda si nekega dne najde tudi kakšno spremljevalko …. Kdo ve?

Pripovedka o Boškarinu Žveltu

V davnih časih, ko so bili škrati in vile še mladi, je živel Boškarin Žvelto. Še ko je bil v rosnih letih in je norčavo tekal po zelenih travnikih Istre, takrat še brez ograj in ograd, je bil zvedav, radoveden, iznajdljiv. Uren, ko je bilo treba kaj ušpičiti, in hiter tudi, ko je bilo treba komu priskočiti na pomoč. Kot da je potrjeval, kako prav so imeli, ko so mu ob rojstvu dali ime Žvelto. Ja, prav takšen je bil.

Medtem ko se je nekaj travnikov stran, bolj proti zahodni strani, njegov bratranec, Bikec Ferdinand, zanimal za cvetice, je Žveltu hodil po glavi predvsem tek. Pa sploh ni bil tekaške postave, od mladih nog je bil velik, močan, močnejši od vseh vrstnikov, človek bi rekel, da ni nič kaj primerne postave za tek. Bolj za kakšno dvigovanje uteži, rokoborbo. Morda tudi judo.  Še kako prav je imel Žvelto, ko se je vsak dan odpravljal na tek po okoliških hribčkih in dolinah ter se družil s srnjaki, divjimi prašiči in kar je še te malo bolj divje druščine! Kljub svoji ogromni pojavi so ga bile same mišice, nič špeha, tako da so ga vrstnice naskrivaj pogledovale in vzdihovale za njim. A se Žvelto, kdo ve zakaj, zanje nikoli ni kaj prida zmenil. Kdo med nami se z njim ne bi strinjal, ampak takšno je življenje … Žveltu je bilo dovolj uživanje po zelenih gričih in travnikih, kjer je rasla njemu tako ljuba bio istrska trava – ne presladka ne premehka.

Takrat še niso prirejali toliko tekov, kot jih dandanes, ko moraš vsak vikend izbirati med ducatom različnih ponudb. Žvelto sicer ni bil med bojazljivci, vseeno pa se kar nekaj časa ni mogel odločiti, da se udeleži katerega od tekov v Istri ali njeni okolici. Potem pa je nekega dne le zbral pogum in se prijavil na enega od trailov. Na startu se je dal bolj proti koncu čakajočih tekačev, vseeno pa je zbujal kar nekaj pozornosti. Med vitkimi atleti, ki se jim je že na daleč videlo, kako hitri morajo biti, je njegova ogromna postava res izstopala.

Startali so, tisti spredaj hitreje, Žvelto pa je, kljub svojemu imenu, začel počasi. Bil je bister, in če je slišal pameten nasvet starejšega kolega tekača, se ga je držal: »Ne zaleti se na začetku, če boš imel preveč moči, boš že še imel priložnost, da jo porabiš kasneje!« Uspešno je premagoval progo, med zadnjimi in nekoliko počasnejšimi, vendar se je v tej družbi odlično počutil. Najhitrejši so odbrzeli naprej, ni jih niti več videl.

Toda čez čas jih je dohitel. Kako je to mogoče? Zgodilo se je, da sta nevihta in naliv v noči pred tekmo odnesla most, prek katerega je bila speljana trasa. To ni bil kakšen bogve kako velik in močan most, saj je bila tudi pot prek njega prej potka kot cesta. Na tej strani reke so se bili prisiljeni ustaviti vsi tekači, nihče ni mogel na drugo stan. Kaj pa zdaj? Kaj organizatorji niso vedeli, kaj se je zgodilo ponoči? Zakaj niso mosta popravili? Vsaj za silo! Tekači so se jezili, to je bil pokvarjen dan, favoriti so bentili, ker bodo ostali brez pokalov in medalj; le kako se bodo lahko doma prikazali praznih rok?

Žvelto ni bil hiter samo po imenu, tudi po pameti. Domislil se je rešitve. Zakoračil je v deročo vodo, se s svojo ogromno postavo raztegnil od brega do brega in se z rogovi zasidral onstran. »Pridite čez, samo pazite, da ne padete z mojega hrbta!« je zaklical. Kolegi tekači so se spogledali, potem pa rekli: »Poglej ga, Žvelta, ta pa je res žvelto!« In so drug za drugim s pomočjo našega boškarina prečkali reko.

Žvelto jih je vse z lahkoto zdržal, potem pa skupaj s tekači na koncu kolone nadaljeval proti cilju. Seveda ni bil med zmagovalci, toda ko je prečkal ciljno linijo, je dobil takšen aplavz kot nihče pred njim. Kdo bi si mislil, to je bil šele prvi tek, pa je že ljubljenec tekačev in navijačev!

Medalje za uvrstitev Žvelto ni dobil, je pa domov odnesel pokal za ferplej. Tako rekoč mimogrede, ne da bi kaj veliko razmišljal v to smer, je ta mega tekač, tako rekoč še začetnik (!), druge poučil, da hitrost in zmaga nista vse, da je v teku še veliko drugih užitkov, samo poiskati jih moraš – in se jim prepustiti.

Pripovedka se tu ne konča, še kar traja. Ima pa že nekaj elementov srečnega konca: Žvelto na facebooku Istrskega maratona vsak dan dobiva nove všečke, pravzaprav je tu nesporni prvak, Ljudstvo tekačev pa ga je razglasilo za svojega častnega člana. Če ga srečate na kakšnem istrskem travniku, ga lepo pozdravite in mu povejte, da se vidimo na Istrskem maratonu. 🙂

(V skladu z zakonom o varovanju zasebnosti in avtorskih pravic tekačev je kopiranje in distribuiranje te pripovedke strogo dovoljeno. Zaželeno je tudi, da se ob branju sproščajo hormoni sreče, tako kot pri teku, in da posameznik vsaj tri sekunde razmišlja, zakaj je tek tako koristen.)