UTRINKI Z 9. ISTRSKEGA MARATONA
Z veseljem delimo z vami zapis tekača, ki se nam je pridružil na Luka Koper 9. Istrskem maratonu. Verjamemo, da bo tudi vam narisal nasmeh na obraz. 😊 Matjaž, iskrena hvala za tako lepe besede in dovoljenje za objavo. Se vidimo!
____
»Nekaj utrinkov z udeležbe na Istrskem maratonu 16. aprila 2023
Nekaj mesecev nazaj je v meni dozorela želja po udeležbi na prvem maratonu, ker se sicer bolj udeležujem trail tekov, ker je podlaga bolj prijazna podplatom in sklepom. Kocka je padla. Pa sem se prijavil preko Urbanih tekačev. Priprave so bile mimo vseh nasvetov strokovnjakov, ki vsi po vrsti priporočajo tekaške priprave vsaj 10 tednov prej. Glede na moje želje, da bi rezultat bil pod 3 ure in pol, bi tedenska kvota ne bila padla pod 60 km na teden, a jih je bilo manj in redkejši so bili…
Prišlo je jutro in iz Ljubljane sem se v Izolo odpravil že malo pred 5. uro zjutraj, da sem pravočasno opravil vse formalnosti do odhoda z avtobusom na start v Ankaran. Počutil sem se nenavadno sproščeno, brez pritiska v želodcu. Odlično. Še kavo sem naročil v baru Korta in jo spil tri četrt ure pred startom. Marsikdo ne bi. Lokal je znan kot zadnja točka Slovenske planinske transverzale. Bolj nasršeni so že brusili podplate. Ogrevanje po principu vsak po svoje in možna skupna vadba ob zvišanju adrenalina s strani moderatorja ob glasni rockovski glasbi. Spodbujali so nas tudi gledalci.
Start. V sebi sem že prej “določil” enakomeren tempo 5 min/km, čeprav nisem vedel, kako se bo obnesel, a sem ga zelo hitro podrl, saj smo tekli 15 sekund na km hitreje. Tako je šlo vse do Kopra, ki smo ga obkrožili, nazaj proti Izoli (divje bobnanje Ajka nas je kar pognalo naprej), skozi center. Mimo picerije Primavera sledi klanček na Parenzano po ozki asfaltni cestici in tunelom nad Izolo, ki jo loči od dolinice pred Strunjanom. Prehiter tempo se je začel poznati v stegenskih mišicah. Utrujenost se je začela po cca 24-25 km z nekoliko upočasnjenim tekom, a še v mejah znosnega. Pritekli smo v Strunjan, obkrožili zalivček v solinah pred hotelskim kompleksom Krka. Zavili smo skozi soline nazaj do cestice pod glavno cesto, kjer so na stojnicah ob kampu veselo ponujali male “odmerke” piva. Če bi ga spil, bi se verjetno kar ulegel na tla… hehe… Blagi vzponček in že smo bili v tunelu pred Portorožem. Spomnim se ga še iz srednje šole, neasfaltiranega in brez luči. Noge so kot balzam sprejele spust proti Avditoriju. Mimo še zloženih marel in nekaj turistov smo “hiteli” nazaj po pločniku, širšem od ceste. Ko že veš, da te isti klanček čaka za navkreber, si kar vesel, a ne? Vračamo se po Parenzani nazaj skozi tunel pred Izolo. Odpro se veličastni razgledi na zasnežene Alpe v ozadju tržaškega zaliva, kjer se morje dotika snega. S še enim tekačem se malo pogovarjava in razmišljava, koliko nama je še ostalo do cilja. Sem mu kar rekel, da sploh ne gledam več na uro… je kar prikimal, ja, najboljše. Imela sva takrat še tri km.
Smo v Izoli, ki jo obkrožimo ob obali, mimo svetilnika. kjer že diši po zaključku. Ogromno ljudi nas spodbuja skozi celoten tek in izjemno popestrijo tekaški dogodek ter ga naredijo veličastnega. Pozabiš na vse in letiš naprej do cilja. In res. V dveh-treh minutah zagledam ciljni balon in z nasmehom pretečem ciljno črto. Izjemna izkušnja je za mano in lahko rečem, da kljub naporu vidim v njej veliko čudovitih trenutkov, ki pretehtajo vse ostalo.
Na koncu, ko prideš k sebi, pa dehidracija, sprehod, ker nikoli ni dobro takoj ustaviti koraka po daljšem teku v trenutku, da se srčni utrip zniža postopno, pa sprehod po stojnicah. Končam pri Slorestu, kje so delili hrano. Bobiči so kar padli nekam na dno želodca… Pohvale tudi Timingu, ki je vedno zelo hiter in natančen, zato pogledam po rezultatih, tako da me 2. mesto v kategoriji kar malo preseneti, ker ga nisem pričakoval. Kljub vsemu sem bil na koncu s časom 3 ure in 24 minut zelo zadovoljen. Še posebej, ker je bila to moja prva udeležba.
Hvaležen sem tudi vsem številnim prostovoljcem in tistim veselim, nasmejanim obrazom na vseh postojankah, ki so pred prihodom tekačev do nje že kričali, kdo ponuja vodo in kdo izotonik. Res so bili neutrudni. Vse skupaj je delovalo kot dobro naoljen stroj in kompaktna celota. Hvala vam in se vidimo zopet.«
– Matjaž Bohinc, Ljubljana (tekač Luka Koper 9. Istrskega maratona)